Mednarodno združenje šolskih knjižničarjev (IASL – International Association of School Librarianship http://www.iasl-online.org/) tudi letos vabi k praznovanju in promociji šolskih knjižnic.
Letošnje geslo “Povezovanje skupnosti in kultur” opozarja na povezovalni pomen šolskih knjižnic. Šolske knjižnice so nujno potrebne pri razvoju medosebnih kompetenc, spodbujanju k strpnosti s sprejemanjem drugačnosti in razvoju posameznikovega kritičnega mišljenja. Šolski knjižničarji so pomemben člen med učencem, učitelji in starši s sodelovanjem pri medpredmetnem poučevanju, razvijanju učnih strategij, razvijanju različnih vrst pismenosti, razvijanju kritičnega mišljenja in ostalih kompetenc, ki so potrebne za delovanje v današnji družbi. V mednarodnem mesecu šolskih knjižnic poudarimo pomembnost šolskih knjižnic, s praznovanjem želimo javnost opozoriti na delo šolskih knjižnic in poudariti njihov pomen pri pridobivanju in povezovanju znanja.
V šolski knjižnici SPSŠB smo v mednarodnem mesecu šolskih knjižnic izdelali plakat s slovarjem knjižničnih besed v jezikih, ki jih uporabljajo dijaki naše šole. Na spletni strani šole predstavljamo mednarodni mesec šolskih knjižnic, ob tej priložnosti pa objavljamo tudi misli dijakov in knjižničark o nekaterih prebranih knjigah v tem šolskem letu.
Kerstin Gier: Za vsako rešitev se najde težava
Zgodba govori o mladi ženski Gerri, ki se odloči, da ima dovolj neuspehov v življenju, zato namerava storiti samomor.
Še preden se odloči kilogram tablet v hotelski sobi poplakniti z litrom vodke, svojim bližnjim napiše poslovilna pisma. V njih seveda ne skopari z žaljivkami.
Njen načrt se izjalovi, pisma pa vseeno pridejo do naslovnikov. In Gerri se mora soočiti s posledicami. Njeno življenje čez noč postane norišnica, na koncu pa …
Zgodba je zelo zabavna, naravnost primerna za sproščujoče branje. Primerna tako za fante kot punce.
Knjižničarka Daniela Jaklič
Ankica Lepša: Mali detektiv in nespametni gospod Plehkoglav
Knjiga mi je bila všeč, ker ni predolga. Je zabavna in napeta, je pa tudi smešna. Priporočam jo vsem, ki imajo radi napeto branje, učiteljem in dijakom.
Bral sem jo med odmori v šoli, doma pa, kadar se mi je ljubilo. Težko opišem vsebino, knjigo moraš prebrati sam, da jo razumeš. Eni imajo radi napete knjige, pa se jim ta vseeno ne bo zdela zanimiva. Prebral sem že več knjig Ankice Lepše, najbolj mi je bila zanimiva Čudežni medaljon.
Maks Benegalija, 2. H
Joel Dicken: Resnica o aferi Harry Quebert
Knjigo Resnica o aferi Harry Quebert, s katero je najprej zaslovel v Franciji, je Joel Dicken napisal jeseni 2012. Zgodba je po filmski uspešnici pritegnila mnoge bralce ter se s tem povzpela na sam vrh lestvice najbolj branih knjig v Evropi. V slovenščino jo je prevedla Alenka Moder Saje, izdala jo je založba Mladinska knjiga. Prevedena je že v 32 tujih jezikov.
Joel Dicken je švicarski pisatelj, ki je s svojim tretjim romanom, objavljenim in izdanim pri majhni francoski založbi, požel pravi uspeh. Velja za skromnega in pametnega človeka.
S svojim žarom in nenehnimi preobrati in zapleti nas roman posrka vase, da kar ne moremo nehati brati. Vmes zgodba izgubi napetost, vendar nas na koncu preseneti popolnoma drugačen konec, kot smo ga pričakovali.
Zgodba se odvija v Ameriki. Govori o neraziskanem izginotju 15-letne deklice Nole, ki so jo 30 let kasneje našli pokopano na vrtu Harry Queberta. Vse se takoj zaplete, saj sta Nola in Harry imela razmerje, za katerega naj ne bi nihče vedel. Harry postane popoln osumljenec za umor. Preiskavo bi lahko s tem zaključili, vendar se je v resnici šele začela …
V knjigi je zajetih več misli pisatelja o ljubezni, pisanju ter pomenu življenja. Vse to je mojstrsko prepleteno s kriminalističnimi zapleti ter refleksijo pisatelja in opisi preteklosti. Pisatelj nam razkriva, kaj si misli o svojem življenju, kako vidi svet iz svojega zornega kota. Z njim se lahko strinjamo ali pa poskusimo razumeti njegovo razmišljanje, kljub temu pa nam da misliti o vseh teh stvareh, kaj nam pomenijo in koliko jih zares cenimo. Pisatelj nas preseneča z norimi idejami, kako se življenje lahko zaplete, ter nas s tem zaznamuje. Zaradi načina pisanja, predvsem prepletanja sedanjosti s preteklostjo, vam med branjem ne bo nikoli dolgčas. Naj boste najstnik ali že odrasli, knjiga vam bo popestrila življenje.
»Knjige so kot življenje, Marcus. Nikoli se zares ne končajo.«
Lara Slabe, 2. K
Alexandre Seurat: Neroda
Tragedija, ki bi jo resnično sočutni lahko preprečili
Alexandre Seurat, po izobrazbi komparativist, živi v Angersu v Franciji in poučuje književnost na tamkajšnji univerzi. Doslej je objavil dva romana, leta 2015 Nerodo (La Maladroite) in leto zatem Začasnega upravitelja (L`administrateur provisoire). S prvencem je dodobra razburkal javnost ter razgalil dvoličnost družbe, ki zlo obsoja in ga hkrati dopušča. Temo prikritega družinskega nasilja je združil z izjemno trezno pisavo. Bralci so ga sprejeli z navdušenjem, bil je med finalisti za Fnacovo nagrado za roman.
Roman Neroda se, čeprav je povsem avtonomno leposlovno delo, naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier, v katerem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij, zlasti služb socialnega varstva in državnega tožilstva, pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab.
Pisatelj zlorabljeno deklico, ki v romanu dobi ime Diana, postavi v fokus, vendar o njej vse izvemo le iz »druge roke«. Diana je že od rojstva trn v peti depresivni, psihopatski materi ter sadističnemu očimu in dan za dnem deležna pretepanja, žalitev in poniževanj, ki pa jih kot nemočen in do skrajnosti prestrašen otrok ne upa razkriti. Sledimo pričevanjem različnih oseb, s katerimi je bila v stikih, sprva predvsem bližnjih, zatem pa se vrsti vse več izjav pedagoškega in drugega strokovnega osebja. Vsak od njih pa razreševanje težav ter breme odgovornosti prelaga na tuja ramena. Zgodba se tako razvija od pogleda »od znotraj«, ki spremlja življenje Diane v družinskem kontekstu, k pogledu »od zunaj«. Od slutenj o nasilju med štirimi stenami preko vse bolj oprijemljivih dejstev do tragičnega konca nam avtor s treznim, izpiljenim pripovednim slogom zareže v dno srca ter sporoča, da je vsak, ki se skrije za zaveso in se trudi ne slišati trpljenja, pravzaprav sostorilec.
Zaradi izvirnega pripovednega načina zgodba učinkuje kot sodni dosje, v katerem so zbrana pričevanja, po katerih brska bralec-preiskovalec, ki se mu po koščkih razkrivajo vse hujše razsežnosti »primera«. Dosje ne govori le o posamičnih videnjih dogodkov, ampak tudi o usodnem spletu okoliščin, ki je omogočil njihov tragičen razvoj. Čeprav so vse »priče« slutile resnico in čeprav so deklici želele pomagati, ostaja Diana v svoji stiski povsem izolirana in prepuščena sama sebi.
Knjižničarka Nataša Pečkaj
